"FEJKANJE" PSIHOTESTOV - MIT ALI RESNIČNOST? 1. del
Stranke nas večkrat vprašajo, ali je psihološke teste, ki se uporabljajo v selekcijskih postopkih, možno “fejkati”, tj. poneveriti rezultate na način, da pri izpolnjevanju načrtno izbiramo odgovore, ki za naše vedenje niso značilni, nas pa prikažejo v lepši luči.
Preden se lotimo pojasnila, moramo narediti jasno ločnico med dvema zelo različnima podvrstama psiholoških testov:
- testi sposobnosti in
- vprašalniki osebnosti.
Testi sposobnosti merijo kognitivne (umske) sposobnosti posameznika. Večina bo med njimi najlažje prepoznala teste inteligentnosti, poleg slednjih pa vanjo uvrščamo tudi vse teste specifičnih sposobnosti, kot je npr. test pozornosti, test numeričnih sposobnosti, test verbalnih sposobnosti, ipd. Psihološki testi v tej skupini so zares testi v ožjem pomenu besede, saj je pri veliki večini zelo jasno opredeljeno, kaj je pri posameznih nalogah pravi odgovor in s tem tudi kaj je dober ali slab rezultat. Da s testi sposobnosti kar na tem mestu zaključimo zgodbo: rezultatov slednjih ni mogoče poneveriti, vsaj ne, če so izvedeni v živo. Kar posameznik zna in zmore, to pač rezultati pokažejo.
V drugi skupini pa testi niso zares testi, saj gre pri vprašalnikih osebnosti zgolj za opisovanje posameznikove osebnosti: kaj mu ustreza, kako se običajno vede, kako razmišlja v določenih situacijah, kaj mu je pomembno, kako meni, da ga drugi vidijo, ipd. Posameznik se preko možnih odgovorov opisuje sam in pravilnih ali napačnih odgovorov ni, vsi so enako pravi ali enako napačni. Razlika med odgovori je podobna razlikam med barvami, kjer težko rečemo, da je katerakoli barva objektivno gledano boljša kot druga – ni boljša, zgolj drugačna je. Zagotovo pa je nekomu ena barva lahko bolj pri srcu kot druga oz. ena barva bolj ustreza posamezni situaciji kot druga. Podobno pa je tudi pri osebnosti: v določenih okoljih in situacijah so lahko posamezne osebnostne lastnosti bolj želene, všečne in pričakovane kot druge.
Sedaj pa se vrnimo na naše osnovno vprašanje: ali je torej psihološke teste oz. bolj specifično vprašalnike osebnosti možno »fejkati«?
Da in ne.
Da, možno je izpolnjevati osebnostne vprašalnike na način, da namerno (ali pa tudi nenamerno!) izbiramo odgovore, ki ne ustrezajo našemu običajnemu vedenju in razmišljanju. Posledično lahko slika osebnosti, ki jo na ta način dobimo, kljub ustreznim psihometričnim karakteristikam vprašalnika odstopa od dejanske slike osebnosti posameznika, ki je vprašalnike izpolnjeval, ter s tem tudi naši zaključki o predvidenem vedenju osebe, ki smo jo testirali.
To se največkrat zgodi, ko se tekom selekcijskih postopkov poslužujemo avtomatiziranih psiholoških orodij, pri katerih sistem samodejno izračuna in prikaže vrednosti na posameznih merjenih lastnostih ter te vrednosti tudi opremi s pojasnili, kaj to pomeni za vedenje posameznika. Dobra novica je ta, da večina kandidatov osebnostne vprašalnike rešuje dovolj iskreno ter da je zgolj nekaj odstotkov takih primerov, ko je lahko slika osebnosti zares precej izkrivljena. Slaba novica pa je ta, da če nismo izurjen presojevalec, nikakor ne moremo vedeti, kateri primeri oz. posamezniki sodijo v teh nekaj odstotkov. In če izbiramo posameznike za pomembne, ključne pozicije v podjetjih in organizacijah, nam verjetno ni v interesu, da tvegamo.
Na tem mestu lahko ključno vlogo odigra izurjeni presojevalec osebnosti oz. zunanji strokovnjak za selekcijo kadrov, ki s kandidatom izvede razgovor ter tekom tega razgovora (med drugim) preveri, v kolikšni meri je kandidat izpolnjeval vprašalnike realistično oz. tako, kot se zares vidi. Vendar pa – žal – ni vsak, ki se ukvarja s selekcijo kadrov, dejansko usposobljen za tovrstno kredibilno oceno. Praksa kaže, da presojevalci, ki so zmožni prepoznati razliko, ustrezajo dvema pomembnima kriterijema:
- zelo dobro poznajo metodologijo, ki jo uporabljajo, in pri tem nimamo v mislih samo tega, da znajo našteti in opisati posamezne lastnosti, dimenzije ali druge psihološke konstrukte kot so npr. tipi osebnosti. Poznati morajo trditve / vprašanja, ki posamezno lastnost sestavljajo (ker so lahko poimenovanja v nekaterih primerih precej ohlapna), tip vprašanj, na katerih je sestavljena metodologija, in njihove zakonitosti, poleg tega pa morajo dobro poznati tudi merske karakteristike metodologije, ki nam podajo jasen odgovor na vprašanje, ali oz. v kolikšni meri se lahko na uporabljeno metodologijo sploh zanesemo.
- imajo dovolj (vsaj 10+ let) kilometrine na področju selekcije oz. evaluacije kadrov na različnih zahtevnostnih ravneh, tako za različne ciljne populacije kadrov kot za različno zahtevne naročnike in so hkrati zmožni obvladovati lastne subjektivne napake ocenjevanja. Izurjeni presojevalci lahko prepoznavajo subtilne nianse v verbalni in neverbalni komunikaciji kandidatov, ki v kombinaciji z informacijami iz osebnostnih vprašalnikov omogočajo zelo zelo točno presojo dejanskih osebnostnih lastnosti.
Končni zaključek?
Če uporabljamo avtomatizirane različice psihološkega testiranja in sami nismo izurjeni presojevalci, bomo zelo težko razločili med »originalom« in »ponaredkom« v rezultatih. Tudi če se poslužujemo storitve presoje kadrov pri zunanjem strokovnjaku, še ni nujno, da bomo prejeli verodostojno oceno za kandidate, ki jih pošljemo na testiranje. Koliko je posamezen presojevalec kredibilen in ve, kaj dela, ponavadi pokaže šele čas, ko se njegove oz. njene napovedi glede vedenja posameznikov izven osnovnih opisov lastnosti in dimenzij uresničijo ali pa ne. Če pa presojevalec ima kilometrino in dobro pozna metodologijo, ki jo uporablja, vam bo lahko skorajda v kvantificirani obliki povedal, na katerih lastnostih ali dimenzijah je slika osebnosti, ki jo kažejo rezultati, izkrivljena in tudi zakaj. S čimer pa se občutno zviša ne le napovedna vrednost uporabljenih psihometričnih orodij, ampak tudi vrednost celotnega postopka, ki ga zunanji strokovnjak izvaja.
Nazaj
