O TREMI IN ROŽNATIH SLONIH
Kaj je najbolje storiti, če opazimo, da ima kandidat na razgovoru precejšnjo tremo?
Ko to vprašanje zastavimo na delavnicah, udeleženci večinoma odgovorijo, da je potrebno kandidatu povedati, da naj se pomiri, da ne bo nič hudega, da se bomo samo malo pogovorili. Kaj smo na ta način dosegli? Zgolj to, da smo kandidatu dali informacijo, da je njegova nervoza očitna. Situacija zaradi naših besed zanj ni nič manj stresna, kvečjemu še bolj, ker bo na vse pretege skušal skriti izdajajoče znake, le-ti pa bodo v najboljšem primeru ostali na isti intenzitetni ravni.
Miselne procese v ozadju, ki ta pojav povzročajo, je opisal Harvardski psiholog Daniel Wegner v Teoriji ironičnih procesov: poskusi inhibiranja ali namernega potlačevanja določenih misli dejansko povečajo verjetnost njihovega pojavljanja. Pojav lahko preizkusite sami s preprostim eksperimentom: v naslednjih 30-ih sekundah razmišljajte o čemurkoli želite, samo ne razmišljajte o rožnatih slonih. Velikih, simpatičnih, malo navihanih rožnatih slonih. Kar začnimo…
…ni šlo, kajne?
Bolj kot ste želeli preusmerjati misli, bolj so se vam prikazovali rožnati sloni. Pri poskusu zaviranja treme pa je enako, le da je situacija zaradi stresne narave še težja. Misli sprožajo emocije, emocije sprožajo vedenjske reakcije, slednje pa so vidne, če nismo res mojster prikrivanja. Ko torej kandidatu rečete, da naj se pomiri, mu s tem samo sprožite efekt rožnatega slona. Veliko bolj mu boste pomagali, če boste začeli pogovor na način, da prvo minuto ali dve posvetite splošnemu pogovoru, tekom katerega večinoma govorite vi, ter po možnosti vpletete tematiko, za katero veste, da je kandidatu blizu in ni ogrožujoča – npr. kandidatovi hobiji (da, tudi zato je potrebno pred razgovorom prebrati CV kandidata). Na ta način se bo kandidat v veliki večini primerov sprostil in bo razgovor lahko normalno potekal.
Trema pa ni pojav, vezan zgolj na kandidate, ampak se lahko pojavlja tudi pri intervjuvarjih. To ni nič sramotnega, niti zelo neobičajnega, a vendar se o tremi s te perspektive le redko govori. Načeloma velja, da sta trema in kilometrina vodenja razgovorov v obratnem sorazmerju, ni pa nujno tako. Tudi bolj izkušeni intervjuvarji se na trenutke soočajo s povišanim srčnim utripom, suhim grlom, prekomernim potenjem, tresenjem rok in/ali glasu ter tudi vsiljivimi mislimi oz. strahovi: Kaj, če se mi bo zatikalo pri govorjenju? Kaj, če bom govoril zmedeno in me kandidat ne bo razumel? Kaj, če bom zastavil kakšno neumno vprašanje?
Načelo rožnatega slona velja tudi v tem primeru: če si boste govorili, da se morate umiriti, se to zagotovo ne bo zgodilo. Veliko lahko storite že s samo podrobno pripravo na razgovor (s kom se bom srečal, katera vprašanja bom zastavil, na kaj moram biti pozoren, ipd) ter praktično vajo, za bolj trdovratne primere pa obstaja kar nekaj tehnik, s katerimi si lahko pomagate (dihalne vaje, čuječnost, vizualizacija, ipd). Raziskati velja, katera tehnika vsakemu posamezniku najbolj ustreza, še bolj pa bo koristno, če boste nadgradili svoje veščine vodenja razgovorov. Bolj kot boste morali misli posvečati obvladovanju vas samih, manj pozornosti bo ostalo za kandidata – posledično bo to močno vplivalo na vašo presojo, česar pa si seveda ne želite.
Če torej ne želimo, da kandidat razmišlja o rožnatih slonih, o njih preprosto ne govorimo. Če pa ne želimo, da o njih razmišljamo mi sami, jih bomo morali iz misli pospremiti z nekoliko več časa, truda in energije – vsekakor pa ni nemogoče.
Nazaj
