ŠELE EKSTREMNI DOGODKI OBUDIJO OSNOVNE ČLOVEŠKE VREDNOTE NA NACIONALNI RAVNI
Našo čudovito Slovenijo so pretekli konec tedna prizadele katastrofalne poplave. Uničeni domovi, poškodovano imetje in izgubljeni spomini so nova realnost mnogih ljudi, ki se jim je življenje v nekaj urah ali celo minutah popolnoma spremenilo.
A kot že mnogokrat do sedaj v takšnih primerih, smo Slovenci znova pokazali, da nam je mar. Skrb za sočloveka in pripravljenost za nesebično pomoč sta vzniknili v srcih Slovenije skoraj tako nenadno in silovito kot poplave. Sosedje, sorodniki, prijatelji, znanci in tudi popolni tujci so se brez odlašanja priključili uradnim reševalnim enotam vseh vrst ter požrtvovalno poklanjali pomoč v vseh mogočih oblikah… tudi če samo s toplim objemom, ki je vsaj za hip omilil poguben občutek nemoči in zanetil iskro upanja, da bo še vse dobro.
Prizori kolektivne povezanosti in solidarnosti so delovali kot protiutež obupanim obrazom in splošnemu opustošenju, a so v današnjem času naraščajočega individualizma vse redkejši. »Kaj mi pripada« in »kaj so moje pravice« sta vzorca razmišljanja, ki jih otrokom nehote polagamo že v zibelko, posledično ne smemo biti presenečeni, ko to preraste v trdno zakoreninjena načela delovanja celotnih generacij. Protestni shodi, raznorazna gibanja in iniciative za pravice različnih skupnosti so postali že skorajda uveljavljeni nacionalni »šport«, ki pritegne vedno več iniciatorjev in sledilcev. Seveda je potrebno opozarjati na nepravičnosti in seveda je dobrodošlo, da tovrstne iniciative ustvarjajo priložnosti, ki jih mnogi sicer ne bi imeli, a… praksa žal kaže, da v tako kompleksnem svetu, kot je postal naš, pravice ene vrste pri nekom velikokrat posegajo v pravice druge vrste pri nekom drugem. In se zgolj vrtimo v krogu, ko se prepiramo, čigave pravice so pomembnejše. Zdi se tudi, da vedno glasnejša in popularnejša načela »enakost, raznolikost in vključevanje« v družbah ne rešujejo prav veliko in včasih z iskanjem in poudarjanjem različnosti dosegamo celo nasproten učinek - razlike med ljudmi so vedno večje in v vedno večih pogledih.
Ob tem razmišljanju se v zavest prikrade misel, da so naravne katastrofe zgolj sporočilo narave, da človeštvo ne razvija pravih lastnosti in vrednot ter nas na zelo surov in prvinski način opozarja, kaj je v življenju zares pomembno. Pred obličjem nenadne in nepričakovane bolečine sočloveka pokleknejo še tako zapriseženi zagovorniki lastnih pravic ter se združijo sicer nezdružljivi predstavniki različnih miselnosti. Pravrednota pomoči in solidarnosti spet dobi nov zagon… a za koliko časa…?
Ali je res potrebno, da se zgodi kritična situacija, da ljudje stopimo skupaj in konstruktivno ter brez posebnega razmišljanja presežemo razlike, ki nas razdvajajo? Ali je ideja splošnega delovanja posameznika »v skupno dobro« v vsakdanu res dokončno iluzorna in utopična?
To, da uničujemo naravo z nekontroliranimi posegi vanjo, smo že ugotovili. Preko načel trajnosti in oblikovanja konkretne regulative smo pričeli z aktivnimi ukrepi, da to uničevanje vsaj zajezimo, če ga že ne moremo povsem ustaviti. Mogoče je čas, da se vprašamo tudi to, kakšen mentalni svet ustvarjamo s svojo splošno oz. vsakodnevno naravnanostjo in ali je takšen, kot ga želimo ustvarjati in prenesti na naslednje rodove.
Učinek metulja v okviru teorije kaosa pravi, da lahko ima še tako drobno dejanje zelo daljnosežne posledice. Če želimo zgraditi svet, v katerem bodo vrednote skupnosti, ki jih deklariramo, zares živele, lahko po tem principu začnemo zelo enostavno – pri sebi.
EHC partners smo darovali sredstva pomoči potrebnim sodržavljanom in apeliramo tudi na vas, da pomagate po najboljših močeh.
Nazaj
